Kot otrok sem imel doma zlatega hrčka in črno mačko. Super kombinacija in strah, da bo naš muc pojedel malega hrčka. Pa se na srečo to ni zgodilo. Danes imam pa doma kužka in omislil sem si tudi dve činčili. Samčka in samico. To je zajčku podoben glodavec, ki tako kot hrček čez dan spi, ponoči pa dela raznorazne vragolije po kletki. V bistvu ni zajec, je činčila. Zajec ima dolga ušesa in kratek rep, medtem ko pa imajo činčile ravno obratno. Mala okrogla ušesa in dolg kosmat rep. Zajčke so gojili predvsem za prehrano, činčila pa je cenjena po svojem kožuhu in pa repu. V sobi sem imel še ravno dovolj prostora, da sem postavil veliko kletko, v velikosti omare. Več kot je prostora daljša je življenjska doba činčile, ki lahko sega vse tja do dvajset let. Pred prihodom domov sem jih odnesel še k veterinarju, da je opravil kastracijo.

Dve živali v kletki sta dovolj. In res. Hrček je bil dosti manjši od činčil, je delal malo hrupa ponoči, samo tisto njegovo kolo se nonstop vrtelo in ropotalo, činčile pa se velike, za tri hrčke. Sicer nimajo kolesa, delajo pa ropot s svojim skakanjem po kovinski kletki in pa glodanjem raznoraznih predmetov v kletki. Najraje imajo les, sem hitro ugotovil. Kletko sem postavil preblizu pisalne mize in sta mi skozi kletko kar lepo obdelala stranico mize. Je pa več težav z našim psom. Sem mislil, da se bodo razumeli bolje kot hrček in mačka. Pa ni tako. Bi jih kaj hitro pospravil. So pa navihani vsi trije. Samica kar nagaja psu in ga s čudnimi zvoki zvabi h kletki, kjer ga potem ščipne s svojimi ostrimi zobmi za smrček, da se potem še nekaj časa oblizuje, potem pa vrne udarec. S prednjimi tacami se zaletava v kletko in jo premika, da činčile kar padajo iz enega nadstropja v drugega. Prav zanimivo jih je opazovat.